»Bolj kot kamera mi je on prirasel k srcu s svojim pristopom do mene. Kamero sem zelo hitro pozabil.«

»Sem netipična obiskovalka muzejev. Najprej pregledam, kje so kamere.«

»Presenečen sem nad sabo, kako močno me veseli snemanje, delo z igralci, kamero. Dela me mlajšega, bistrejšega in za zdaj mi gre dobro.«

»Ko sem dobila vlogo, sem se začela s tem ukvarjati. Močno sem začutila vso to temo in borbo vseh izbrisanih.«

»Ob tem vsi trije mladi igralci priznavajo, da sedaj, ko film prihaja na velika platna, njihova trema narašča, v primerjavi s to, je trema pred kamero zanemarljiva, pravijo.«

»Epski značaj tega filma je nekaj, kar zelo cenim. Pogosto ga primerjam z obdobjem Busterja Keatona, ko je imela gibljiva slika sama veliko večjo vlogo kot v sodobni kinematografiji. Kamera, obraz in čustva so bili dovolj. Gledalcem ni treba vedno vsega razlagati.«

»Želela sem prikazati življenje različnih strani in odzivov na realnost trenutnih migracij in rezilne žice, vendar sem želela narediti tudi to, kar se mi zdi, da je privilegij kamere – stopiti korak nazaj, se vprašati, zakaj se določena oseba, posameznik, odzove na določen način, od kod to pride.«

»Res je, jaz stojim pred kamerami svojega sedmega leta, takrat sem se prvič spoznal z RTV Slovenija.«

»Tako sem vesel, da sem v tem filmu. Praktično vse mi je pogodu, stari. Obstaja vidik Duda, h kateremu sem stremel – pristen je, kajne? On je, kar je, in to je vse. Čudovit tip je.«